Pri vajah za izbirni predmet Večpredstavna učna gradiva smo prejšnji teden spoznali različne formate za shranjevanje grafike. Včasih sem slike preprosto shranjevala, brez da bi se ozirala na to, kakšen format sem pri tem izbrala. Pravzaprav sploh nisem vedela, kaj točno pomeni določena pripona na koncu imena datoteke.
Z reševanjem spodnjih treh nalog sem bolj pobliže spoznala prednosti in slabosti posameznih formatov. V prihodnje bom tako lažje premislila, kakšen format datoteke bom uporabila - če ne drugega, bom tako na disku porabila manj prostora za slike;P
1. NALOGA:
osnovna fotografija
povečan delček fotografije
S
pomočjo iskalnika Google sem poiskala fotografijo v povezavi s cerebralno
paralizo. Da je ta slika rastrska oz. bitna, sem ugotovila tako, da sem njen
majhen delček povečala in s tem dobila popačen košček slike.
Rastrska
grafika je namreč način shranjevanja slik z množico slikovnih pik ali pikslov (tj.
najmanjših enot slike, ki jim lahko določimo barvo) v obliki 2D matrike ali
mreže. Vsi piksli na sliki so enako veliki. Čim gostejša je mreža, tem bolj
natančno lahko sliko predstavimo – večje število pikslov pomeni ostrejšo sliko.
Ko tako sliko transorfmiramo, torej povečamo, raztegnemo, zavrtimo ipd., dobimo
nazobčano sliko – na njej so vidni majhi kvadratki. To se zgodi zato, ker se
mreža s piksli zredči in s tem povzroči nazobčanost oz. manjšo natančnost
slike.
2. NALOGA:
Na
spletu sem poiskala slike različnih formatov:
Za prvi primer je .gif
format primeren, saj je slika predstavlja preprosto animacijo. Medtem ko bi bil
za drugo sliko boljši .jpeg format, saj se že pri manjši povečavi opazi občutno
popačenje. Pri .gif datotekah je na voljo premalo barvnih odtenkov za
predstavitev natančne fotografije - format . jpg pa se nasprotno najbolje
izkaže pri fotografijah.
Prva fotografija je ustrezen
primer uporabe .jpeg formata. Na drugi strani pa bi bila za drugo sliko boljša
izbira .png formata, saj so kontrasti med sosednimi piksli precej veliki.
Prva slika predstavlja dober primer uporabe formata
.png. Slika vsebuje črte, tekst in temno-svetli kontrast. Za drugi primer pa bi
bila boljša izbira jpeg. formata, saj je kot sem že omenila ta format
primernejši za fotografije. V tem primeru uporabljen .png kljub večji velikosti
datoteke, ne prinese bistvenega izboljšanja v kvaliteti fotografije.
3. NALOGA:
Na
internetu sem poiskala fotografijo, ki se navezuje na mojo temo – deček na
invalidskem vozičku ima spastično cerebralno paralizo (na to kažejo pokrčene
roke).
Prenesla
sem jo v program za urejanje rastrskih slik GIMP in jo shranila v različne
formate, ki smo jih spoznali tekom vaj.
Tabela
z velikostmi datotek v različnih formatih:
.jpeg
|
75
KB
|
.gif
|
124
KB
|
.png
|
378
KB
|
.bmp
|
792
KB
|
.tiff
|
792
KB
|
Največ
prostora na disku sta zavzeli datoteki formata .bmp in .tiff, ki sta obe veliki
792 KB. Format .tiff namreč izberemo, ko želimo čim boljšo kvaliteto slike in
nam ob tem velikost datoteke ni pomembna. Format .bmp pa ne podpira
kompresiranja in je zato datoteka velika.
Velikost
datoteke pa je ravno tako odvisna tudi od same slike: uporabljenih barvnih
odtenkov, ločljivosti slike, podrobnosti na sliki itd..